Smernice

Informacijske točke in pomoč uporabnikom

Informacijske točke in usposobljeno osebje omogočajo, da lahko obiskovalci tudi v zahtevnejših objektih hitro pridobijo informacije, pomoč pri orientaciji ali podporo pri uporabi storitev. Kadar popolna prostorska dostopnost ni izvedljiva, predstavljajo pomemben del zagotavljanja dostopnosti.
Vrsta: Informacijska dostopnost
Zahtevnost: Osnovno
Avtor: Andreja Bevc
Objavljeno:
Posodobljeno:
Deli na:

Smernica pokriva oviranosti:

Informacijske točke in usposobljeno osebje uporabnikom omogočajo, da hitro pridobijo informacije, pomoč pri orientaciji ali podporo pri uporabi storitev. V večjih ali zahtevnejših objektih predstavljajo pomemben del zagotavljanja dostopnosti.

Za katere uporabnike je to posebej pomembno?

Informacijske točke in organizirana pomoč so posebej pomembne za:

  • osebe z vidnimi oviranostmi,
  • osebe z gibalnimi oviranostmi,
  • osebe s slušnimi oviranostmi,
  • osebe s kognitivnimi oviranostmi,
  • starejše uporabnike,
  • vse obiskovalce, ki se v prostoru težje orientirajo.

Koristijo pa tudi drugim uporabnikom, saj omogočajo hitrejše iskanje informacij in enostavnejšo uporabo prostora.

Informacijske točke

Informacijska točka je pogosto prvi stik obiskovalca z ustanovo. Zato mora biti jasno označena, lahko dostopna in nameščena na mestu, kjer jo obiskovalci hitro opazijo – praviloma v bližini glavnega vhoda.

V večjih ali arhitekturno zahtevnejših objektih informacijska točka uporabnikom omogoča, da pridobijo informacije o dostopni poti, poiščejo želeni prostor ali zaprosijo za pomoč pri uporabi storitev.

Informacijska točka je lahko urejena kot sprejemni pult, sprejemno okence ali sprejemna pisarna.

Namig: V kompleksnih objektih, kot so kongresni centri z več dvoranami ali prostori, katerih razpored se pogosto spreminja, vseh poti ni mogoče smiselno označiti tako, da bi se vsi obiskovalci lahko povsem samostojno orientirali. V takšnih primerih je učinkoviteje zagotoviti hitro dostopno informacijsko točko ali pomoč osebja, kot pa prostor preobremeniti s številnimi oznakami.
Oseba se pogovarja z uslužbenko za informacijskim pultom v sprejemnem prostoru.

Več o informacijski točki

Priklic pomoči

Če objekt nima stalno zasedene informacijske točke ali osebja na sprejemu, mora biti uporabnikom omogočen enostaven priklic pomoči.

To je lahko zvonec, domofon ali druga rešitev, s katero lahko obiskovalec hitro vzpostavi stik z zaposlenimi. Takšna rešitev je posebej pomembna v manjših ustanovah ali v objektih, kjer vseh prostorov ni mogoče urediti tako, da bi bili popolnoma samostojno dostopni.

Pomembno je, da je naprava za priklic pomoči jasno označena, nameščena na dosegljivi višini ter dostopna tudi uporabnikom invalidskih vozičkov.

Namig: Priklic pomoči naj bo vedno enostaven za uporabo in nameščen na mestu, kjer ga obiskovalec pričakuje – praviloma ob vhodu ali ob informacijskem pultu.

Usposobljeno osebje

Tudi najbolje načrtovan prostor ne more predvideti vseh potreb uporabnikov. Zato je usposobljeno osebje eden najpomembnejših elementov dostopnosti.

Zaposleni morajo poznati osnovne načine komunikacije z različnimi skupinami uporabnikov ter vedeti, kako ponuditi pomoč, ne da bi pri tem posegali v njihovo samostojnost.

To je posebej pomembno v večjih ustanovah, kot so muzeji, galerije, bolnišnice, kulturni centri ali upravne stavbe, kjer je orientacija pogosto zahtevna, informacije pa številne.

Priporočljivo je, da ustanova določi osebo, odgovorno za področje dostopnosti, ki skrbi za spremljanje izboljšav, sodelovanje z organizacijami oseb z oviranostmi ter redno usposabljanje zaposlenih.

Posebno pozornost namenimo zaposlenim, ki so v neposrednem stiku z obiskovalci, na primer informatorjem, receptorjem, vodnikom, kustosom, pedagogom in varnostnemu osebju.

Namig: Redna usposabljanja zaposlenim pomagajo razviti samozavest pri komunikaciji z osebami z različnimi oviranostmi in pogosto predstavljajo največjo izboljšavo dostopnosti z razmeroma majhnim vložkom.
Primera usposabljanj za zaposlene. Na prvi sliki udeleženci spoznavajo tehnike spremljanja oseb z okvarami vida, na drugi pa se usposabljajo za vodenje obiskovalcev z okvarami sluha in gluhoslepih oseb po muzeju.

Zaključek

Dostopnost ni odvisna le od arhitekturnih prilagoditev in informacijskih sistemov, temveč tudi od ljudi, ki obiskovalcem pomagajo pri uporabi prostora. Dobro umeščene informacijske točke, enostaven priklic pomoči in usposobljeno osebje omogočajo, da lahko tudi v zahtevnejših objektih čim širši krog uporabnikov samostojno in enakovredno dostopa do informacij ter storitev.