Smernice

Načrtovanje razstavnih informacij

Dobro načrtovane razstavne informacije obiskovalcem omogočajo, da razstavo lažje razumejo in jo samostojneje doživijo. Pri tem ni pomembno le, kaj predstavimo, temveč tudi, kako in kje informacije podamo.

Razstavne informacije morajo biti zasnovane tako, da jih lahko uporablja čim širši krog obiskovalcev. Poleg izbora vsebine je pomembno tudi, da so pojasnjevalni napisi nameščeni na primernih mestih, na ustrezni višini ter oblikovani tako, da jih lahko obiskovalci brez težav opazijo in preberejo.

Za katere uporabnike je to posebej pomembno?

Dobro načrtovane razstavne informacije so posebej pomembne za:

  • osebe z vidnimi oviranostmi,
  • osebe s kognitivnimi oviranostmi,
  • starejše obiskovalce,
  • uporabnike invalidskih vozičkov,
  • tujce in druge obiskovalce, ki potrebujejo jasnejše informacije.

Koristijo pa tudi vsem drugim obiskovalcem, saj omogočajo lažje razumevanje vsebine ter prijetnejši in manj naporen ogled razstave.

Izbor vsebine

Dostopna razstava ne pomeni, da vse informacije predstavimo v vseh možnih oblikah. Pomembneje je, da prepoznamo ključna sporočila razstave in jih predstavimo tako, da jih lahko razume čim širši krog obiskovalcev.

Pri načrtovanju upoštevajmo, da nekateri uporabniki za ogled razstave potrebujejo bistveno več časa. Zato je smiselno pripraviti dostopne točke, kjer so zbrane najpomembnejše informacije, po potrebi pa jih dopolniti z lahko berljivimi besedili, tipnimi eksponati ali zvočnimi opisi.

Namig: Pri prilagajanju razstav ne skušajmo vseh vsebin prenesti v brajico ali pripraviti čim več tipnih eksponatov. Pogosto je učinkovitejša rešitev izbor ključnih vsebin ter kakovostno vodenje, prilagojeno obiskovalcem z različnimi oviranostmi.
Primer dostopne razstave, kjer so bistvene vsebine povzete na tako imenovanih dostopnih točkah z lahko berljivimi besedili. Na voljo so tudi tipni eksponati z zvočnimi opisi.

Položaj pojasnjevalnih napisov

Pojasnjevalni napisi morajo biti nameščeni tako, da se jim obiskovalci lahko dovolj približajo. Številni slabovidni uporabniki berejo z razdalje nekaj centimetrov, zato pred napisi ne sme biti ovir, ki bi jim preprečevale dostop.

Napisi naj bodo skozi celotno razstavo nameščeni dosledno in na predvidljivih mestih. Tako jih obiskovalci hitreje opazijo in lažje poiščejo.

Pri vitrinah je priporočljivo napise namestiti čim bližje sprednjemu robu ter jih rahlo nagniti proti obiskovalcu. Napisi na zadnji strani vitrine ali položeni na njeno dno so zaradi razdalje in odsevov pogosto težko berljivi.

Namig: Napise vedno nameščajmo tako, da se jim lahko obiskovalci približajo brez sklanjanja, izogibanja oviram ali zakrivanja svetlobe.

Višina namestitve napisov

Stenske napise namestimo na višino, ki omogoča udobno branje tako stoječim kot sedečim obiskovalcem. Praviloma naj bodo nameščeni med 120 in 160 cm nad tlemi, optimalna višina sredine napisa pa je približno 135–140 cm.

Napisi na stojalih naj bodo rahlo nagnjeni proti uporabniku, saj so tako bolje berljivi in zahtevajo manj sklanjanja.

Pri določanju višine vedno upoštevajmo, da imajo lahko obiskovalci več različnih oviranosti hkrati. Prenizko nameščeni napisi so lahko težko dostopni ne le uporabnikom invalidskih vozičkov, temveč tudi starejšim in slabovidnim obiskovalcem.

Namig: Napise postavimo tako, da jih lahko večina obiskovalcev bere v naravni drži telesa, brez pretiranega sklanjanja ali iztegovanja.
Napisi, ki pojasnjujejo slike na razstavi, so postavljeni prenizko. Obiskovalci, ki nekoliko slabše vidijo, se morajo zato skloniti, kar je za marsikoga lahko zelo zahtevno.

Zaključek

Dobro načrtovane razstavne informacije omogočajo, da obiskovalci razstavo lažje razumejo, se po njej samostojneje gibljejo in jo doživijo na enakovrednejši način. S premišljenim izborom vsebin ter ustrezno postavitvijo pojasnjevalnih napisov izboljšamo dostopnost razstav za vse obiskovalce.