Orientacija v kompleksnih prostorih

V večjih hotelih, muzejih, galerijah in drugih kompleksnih objektih je orientacija za slepe in slabovidne pogosto zelo zahtevna.

Na koncerte ali v gledališče grem vedno v družbi. Ne predstavljam si, da bi sama iskala pravo dvorano ali sedež, preveč je komplicirano. Bi pa bilo zelo lepo, če bi bil blizu vhoda na voljo nekdo, ki bi mi potem pomagal najti dvorano in sedež. Potem bi šla večkrat tudi sama v gledališče ali na koncert, saj obožujem predstave in bi šla z veseljem sama.

V hotelih so številke na vratih včasih izbočene, da jih lahko zatipam in prepoznam. Brezstično konzolo tudi lahko najdem, če je na isti strani, kjer je tudi kljuka od vrat. Na recepciji se vedno pozanimam, v katerem nadstropju je moja soba, in do zdaj so me vedno pospremili. Če sem v hotelu dlje časa, pa se potem navadim, kje je moja soba, in če so ob vratih izbočene številke, jo po navadi brez težav najdem. Če teh oznak ni, pa ves čas potrebujem spremstvo.

V kompleksnih prostorih (kot so razstavišča, muzeji, galerije, prireditveni prostori, gledališke dvorane, pa tudi večji hoteli in podobno) je orientacija za slepe in slabovidne običajno zelo zahtevna. Praviloma je v teh objektih večje število raznolikih prostorov s spreminjajočo se postavitvijo pohištva in razstavnih predmetov. Poleg tega so to pogosto prostori, ki jih obiščemo redko ali celo samo enkrat, na primer kot turisti.

Taktilne oznake lahko sicer zelo olajšajo orientacijo, vendar pa v takšnih prostorih pogosto niso smiselne, saj bi bila njihova uporaba prezahtevna. Zato jih navadno namestimo le do vhoda v stavbo in do točke, kjer obiskovalcu z okvaro vida lahko pomaga osebje. Zaposleni obiskovalca pospremi do njegovega sedeža ali sobe, priskrbi usposobljenega vodnika ali mu ponudi morebitne druge pripomočke in informacije.

Uporabe taktilnih oznak se morajo slepi namreč naučiti. V neznan prostor gredo prvič s spremljevalcem. Šele ko dobro poznajo prostor, jih lahko uporabljajo samostojno.