Podporne tehnologije (original: assistive technologies) so strojne in programske rešitve, ki posameznikom pomagajo uporabljati digitalne naprave, storitve in vsebine – ne glede na to, ali imajo trajno oviranost, začasno poškodbo, starostne spremembe, situacijske omejitve (npr. hrupno okolje) ali kombinacijo naštetega. Svetovna zdravstvena organizacija podporne tehnologije opisuje kot krovni pojem za podporne pripomočke, povezane sisteme in storitve, katerih namen je ohranjati ali izboljševati posameznikovo funkcioniranje (npr. vid, sluh, gibanje, komunikacija, kognicija) ter s tem omogočati bolj neodvisno in vključeno življenje.
Kako podporne tehnologije “delujejo”
V praksi podporne tehnologije naredijo eno ali več od naslednjega:
- spremenijo izhodne informacije (output): besedilo pretvorijo v govor, prikažejo ga v brajici, povečajo vsebino, prilagodijo kontrast/barve, dodajo podnapise ali taktilne povratne informacije;
- spremenijo način upravljanja (input): namesto miške in tipkovnice omogočijo upravljanje z glasom, s stikali, s sledilnikom pogleda, s preklopnimi tipkami, z gestami, z alternativnimi tipkovnicami ali z drugimi vmesniki;
- dodajo “vmesno plast”: interpretirajo uporabniški vmesnik in ga predstavijo na način, ki je razumljiv in učinkovit za uporabnika (npr. bralnik zaslona prebere element, njegovo oznako, stanje in vlogo).
Pri tem je pomembno razumeti, da podporne tehnologije niso nekaj “izven sistema”. Velik del podpore je danes vgrajen v operacijske sisteme, brskalnike in aplikacije, ki izpostavljajo informacije o elementih uporabniškega vmesnika (npr. ime, vloga, stanje, vrednost). Zato se digitalna dostopnost in podporne tehnologije neposredno prepletajo: če je vsebina slabo označena ali je logika upravljanja nelogična, bodo imele težave tudi najboljše podporne tehnologije.
Večfunkcionalnost: zakaj je pomembna
Podporne tehnologije so pogosto večfunkcionalne. Tipičen primer je pametni telefon: isti uporabnik lahko hkrati uporablja povečavo, branje zaslona, glasovno upravljanje in prilagoditve prikaza – odvisno od aplikacije, utrujenosti, svetlobe ali naloge.
Apple in Google npr. na ravni ekosistema poudarjata hitro preklapljanje med dostopnostnimi funkcijami, bližnjice in avtomatizacije, kar je zelo uporabno, ko se potrebe spreminjajo iz trenutka v trenutek.
Večfunkcionalnost je pomembna tudi zato, ker:
- ovira ni vedno “ena sama” (npr. slabovidnost + tresavica + kognitivna obremenitev);
- uporabnik lahko potrebuje različne načine v različnih kontekstih (npr. podnapisi doma, vibracije na poti, glasovni ukazi v kuhinji);
- učinkovite nastavitve pogosto nastanejo šele z osebnim prilagajanjem (kombinacija velikosti pisave, kontrasta, filtriranja barv, hitrosti govora, bližnjic …).
Osnovne in naprednejše funkcionalnosti podpornih tehnologij
Osnovne funkcionalnosti (ki jih srečamo najpogosteje)
- Bralniki zaslona: pretvorba vsebine v govor ali brajico, navigacija po naslovih, seznamih, obrazcih in kontrolnikih.
- Povečave in prilagoditve prikaza: povečave, povečanje pisave, prilagoditve kontrasta, filtriranje barv, zmanjšanje bleščanja.
- Podnapisi in prepisi: podpora pri razumevanju govora, posebej pri videu ali v živo.
- Osnovno glasovno upravljanje in diktiranje: vnos besedila brez tipkanja, osnovni ukazi.
- Polna podpora za tipkovnico: le z uporabo tipkovnice lahko izvedemo vse operacije,
- Prilagoditve tipkovnice/miške: lepljive tipke, filtriranje ponavljanj, počasne tipke, večja kazalka, poudarjen fokus.
Naprednejše funkcionalnosti (ko je potrebna večja prilagoditev)
- Upravljanje s stikali in skeniranjem: uporabnik izbira med možnostmi, ki se ciklično označujejo, in potrdi izbor s stikalom; to je ključno pri težjih gibalnih ovirah.
- Sip-and-puff (vdih/izdih) vmesniki: pošiljanje signalov napravam z zračnim tlakom, pogosto za upravljanje vozička ali računalnika, kadar uporaba rok ni mogoča. Ta tehnologija predstavlja naprednejšo implementacijo stikalnega dostopa.
- Prediktivni jezikovni modeli in hitrejše tipkanje: zmanjševanje števila potrebnih vnosov, kar je pomembno pri počasnejšem vnosu (npr. s stikali).
- Večmodalni pristop: kombinacija npr. povečave + branja zaslona + glasovnega vnosa, odvisno od naloge.
- Povezovanje z zunanjo opremo: brajeve vrstice, prilagojene tipkovnice, alternativne miške, stikala, sledilniki pogleda, komunikatorji, vmesniki za vdih/izdih.
- Personalizacija in avtomatizacija: profili za različne situacije (delo/doma/na poti), bližnjice, rutine in avtomatsko preklapljanje nastavitev.
Največji premik zadnjih let je prav v tem, da so napredne funkcije (glasovni vnos, kakovostna sinteza govora, personalizacija) postale “vsakdanje” in vgrajene v različne sisteme. To zmanjša stigmo, ker veliko funkcij uporablja širša populacija – in hkrati poveča kakovost za tiste, ki so od njih odvisni.
A žal vse podporne tehnologije, ki predstavljajo napredek v zadnjih letih, še ne dosegajo vseh uporabnikov. Jeziki, kjer je govorcev malo, med njimi je tudi slovenski jezik, žal še niso povsod polno podprti – za primer lahko damo upravljanje z govorom.
Najpomembnejše rešitve po operacijskih sistemih
Windows (namizni računalniki in prenosniki)
Windows imajo že dolgo vgrajen nabor dostopnostnih funkcij, ki pokrivajo vid, sluh, motoriko in osredotočenost. Med ključnimi so:
- Pripovedovalec (vgrajen bralnik zaslona, original: Narrator), ki podpira navigacijo, opisovanje in tudi povezovanje z brajevimi napravami;
- Povečevalnik (original: Magnifier),
- prilagoditve kontrasta in barv, ter različne nastavitve za fokus in berljivost; možnosti prilagoditve tipkovnice/miške, bližnjice, vizualni indikatorji,
- upravljanje z glasom,
- možnost avtomatskega podnaslavljanja ipd.
Ker je Windows bolj odprt operacijski sistem in je pogosto razširjen v tudi delovnih okoljih, se tu pogosto uporabljajo tudi specializirane rešitve tretjih ponudnikov (npr. napredni bralniki zaslona, napredna povečava, v tujini je vse bolj prisotno tudi glasovno upravljanje), vendar za številne uporabnike že vgrajene funkcije pomenijo “prvi korak”, ki je takoj na voljo.
Ta korak pogosto ni zadosten korak, v primeru bralnikov zaslona Narrator/Pripovedovalec glede na raziskavo organizacije WebAIM, uporablja le 0,7% uporabnikov [webaim.org, angleščina], saj za operacijski sestem Windows obstajajo boljše, tudi brezplačne različice.
macOS (Apple računalniki)
macOS ima dostopnost integrirano v sistemske nastavitve in ponuja širok nabor funkcij za vid, sluh, motoriko in govor. Uporabniki lahko v nastavitvah vklopijo in prilagodijo bralnik zaslona VoiceOver, povečavo, prilagoditve prikaza, ter številne možnosti upravljanja.
Za upravljanje brez tipkanja sta pomembna:
- Dictation (diktiranje besedila),
- Voice Control (upravljanje sistema in aplikacij z glasovnimi ukazi).
Trenutno na seznamu podpornih tehnologij na macOS najdemo kar 23 rešitev, zgoraj smo omenili le nakatere izmed njih.
Apple ima pri tem zelo “ekosistemski” pristop: podobne koncepte in nastavitve najdemo tudi na iOS/iPadOS, kar znižuje učno krivuljo pri prehodu med napravami. Kot bolj zaprt operacijski sistem ostalim izvajalcem pogosto onemogoča izdelavo rešitev, ki bi tako globoko zajedale v operacijski sistem, da bi lahko na primer za macOS razvili alternativni bralnik zaslona.
Več o vgrajenih podpornih tehnologijah v okviru operacijskega sistema macOS [apple.com, angleščina].
iOS / iPadOS (iPhone in iPad)
Na mobilnih napravah so podporne tehnologije pogosto še bolj razširjene, ker so telefon in tablica mnogim primarna naprava. Apple izpostavlja številne funkcije, med najbolj znanimi:
- VoiceOver (bralnik zaslona) z lastnim sistemom gest;
- povečave besedil in druge prilagoditve prikaza (velikost, barve);
- možnost uporabe bližnjic in hitrega vklopa funkcij, kar je praktično pri večfunkcionalni rabi,
- stikalni dostop,
- polna podpora za tipkovnico.
Tudi tu je operacijski sistem zaprt in onemogoča razvoj alternativnih rešitev. Po svoje je to razumljivo, saj tako proizvajalec zagotavlja enovito uporabniško izkušnjo, po drugi strani pa so uporabniki seveda omejeni pri izbiri potencialno boljših rešitev.
Android (telefoni in tablice)
Tako kot Apple tudi Google v okviru operacijskega sistema Android nudi bogat nabor podpornih tehnologij, :
- TalkBack (bralnik zaslona),
- povečave besedil, povečave ekrana, prilagoditve prikaza ipd.,
- stikalni dostop,
- ter različne nastavitve prikaza, interakcij in povratnih informacij,
- polna podpora za tipkovnico.
Android ekosistem je za razliko od iOs raznolik (različni proizvajalci, preobleke sistema), zato se lahko razpored nastavitev razlikuje, vendar osnovni nabor funkcij in logika ostajata podobni.
Zakaj je pomembno, da so splet in aplikacije dobro pripravljene
Podporne tehnologije so toliko zmogljive, kolikor so kvalitetne informacije, ki jih prejmejo. Pri spletnih obrazcih je na primer ključnega pomena, da imajo vnosna polja pravilne oznake (label) in povezave, sicer bralnik zaslona uporabniku ne more zanesljivo sporočiti, kaj vnaša [več: Dostopnost aplikacij, Zavod A11Y.si].
Podobno velja za pravilno rabo semantičnih elementov in (kadar je potrebno) ARIA – ta razširi HTML prav z namenom boljše podpore bralnikom zaslona in drugim podpornim tehnologijam. [več: Pazite na vrzeli v dostopnosti…, Zavod A11Y.si]
V praksi to pomeni: če želimo, da podporne tehnologije delujejo dobro, moramo dostopnost obravnavati kot del razvoja in uredniških procesov – ne kot dodatek na koncu.
Več o tem pristopu in praksah najdete tudi na digitalnadostopnost.si, kjer redno obravnavajo povezavo med dostopnostjo, bralniki zaslona in podpornimi tehnologijami v širšem kontekstu digitalnega vključevanja.
Podporne tehnologije kot ločene strojne ali samostojne programske rešitve
Poleg funkcij, ki so vgrajene neposredno v operacijske sisteme, obstaja še velik sklop podpornih tehnologij, ki so popolnoma strojne (npr. stikala, sledilniki pogleda) ali ločene programske rešitve (npr. napredni bralniki zaslona, napredni povečevalniki). Skupni imenovalec teh rešitev je, da z operacijskim sistemom sodelujejo prek njegovih dostopnostnih vmesnikov (accessibility API), prek gonilnikov (drivers) ali prek standardnih vhodnih naprav (tipkovnica/miška/touch) – in tako “prevajajo” uporabnikove akcije v ukaze ter hkrati interpretirajo vsebino uporabniškega vmesnika.
Napredni povečevalniki zaslona
Napredni povečevalniki (ločene aplikacije) običajno ponujajo več kot osnovna sistemska povečava:
- različne načine povečave (polnozaslonsko, “leča”, priklopljeno okno),
- izboljšave berljivosti (glajenje pisav, poudarjanje kazalke, sledenje fokusu in vnosu),
- barvne filtre in kontrastne načine (npr. obratni kontrast, posebne sheme),
- včasih tudi branje besedila ali “hover” branje za kombinirano rabo (povečava + govor).
Takšne rešitve so pomembne, ko uporabnik potrebuje zelo specifično kombinacijo povečave, sledenja in filtriranja, ki presega osnovne možnosti OS.
Napredni bralniki zaslona
Napredni bralniki zaslona (samostojne aplikacije) pogosto prinesejo:
- bolj granularno navigacijo (po elementih, regijah, naslovih, tabelah, oznakah obrazcev),
- napredne nastavitve govora (več glasov, profili, hitrost, izgovorjava, slovarji),
- učinkovitejše bližnjice in “power user” načine za delo (pisarne, razvojna orodja, specializirane aplikacije),
- izboljšano podporo brajevim vrsticam in profesionalnim delovnim tokovom (možnost nastavitev samodejnih izvajanj – macro).
V praksi uporabniki pogosto kombinirajo vgrajeni bralnik (za osnovno rabo) in naprednega (za intenzivno delo ali specifične aplikacije).
Stikala (switches) in vmesniki za stikala
Stikala so strojne naprave (ali prilagojeni gumbi), ki lahko delujejo kot en sam potrditveni signal ali kot več različnih signalov. Uporabljajo se:
- za skeniranje elementov na zaslonu (OS ali posebna aplikacija označuje možnosti, uporabnik potrdi z gumbom),
- za nadzor naprave, ko je gibanje rok omejeno (npr. ena tipka, dve tipki, več tipk),
- v kombinaciji z različnimi nosilci: ročni gumb, nožno stikalo, nagib glave, dotik z brado ipd.
Za povezavo z OS se pogosto uporabljajo specializirani stikalni vmesniki (USB/Bluetooth), ki se operacijskemu sistemu “predstavijo” kot tipkovnica ali drug standarden vhod.
Prav zaradi tega načina predstavitve je pri zagotavljanju dostopnosti eden najpomembnejših elementov prav zagotavljanje polne podpore za tipkovnico.
Sip-and-puff stikala
Sip-and-puff je posebna vrsta stikala, kjer uporabnik z vdihom/izdihom skozi cev sproži različne signale (npr. kratek vdih, dolg vdih, kratek izdih, dolg izdih). To je ključno pri uporabnikih z zelo omejeno motoriko, kjer je dihanje najbolj zanesljiv “input”.
- uporablja se za upravljanje računalnika prek skeniranja,
- pogosto tudi za upravljanje invalidskega vozička ali komunikatorjev,
- lahko deluje kot več “virtualnih tipk” iz samo enega fizičnega vmesnika.
Upravljanje z očmi (eye tracking)
Sledilniki pogleda so običajno kombinacija strojne opreme (kamera/senzor) in programske opreme, ki:
- iz pogleda izračuna kazalec miške,
- omogoča klik z zadržkom pogleda (dwell), z dodatnim stikalom ali z drugo potrditvijo,
- pogosto vključuje tipkovnico na zaslonu, predikcijo besed in bližnjice za hitrejšo komunikacijo.
To je posebej učinkovito pri uporabnikih, ki lahko stabilno usmerjajo pogled, a ne morejo uporabljati tipkovnice ali miške.
Drugi primeri
Sem sodijo še:
- prilagojene tipkovnice in alternativne miške (npr. sledilne kroglice, joysticki),
- zunanji komunikatorji/AAC naprave, ki se povežejo z računalnikom ali telefonom,
- namenske aplikacije za nadzor okolja (smart home) in komunikacijo, ki se integrirajo z OS ali delujejo samostojno.
Zaključek
Podporne tehnologije so ključni del digitalnega vključevanja, ker uporabnikom omogočajo, da digitalne storitve, naprave in vsebine uporabljajo na način, ki ustreza njihovim zmožnostim in okoliščinam. Pri tem velja poudariti, da dostopnost ni le stvar posamezne aplikacije ali spletne strani, temveč rezultat sodelovanja med dobro zasnovanimi digitalnimi rešitvami, operacijskimi sistemi in podpornimi tehnologijami.
Ko govorimo o podpornih tehnologijah v praksi, je prav ekosistem ločenih rešitev tisti, ki uporabniku omogoči res optimalno prilagoditev: operacijski sistem je osnova, specializirana oprema in programi pa omogočijo natančno prilagojen vhod in izhod ter učinkovitejši delovni tok.
Zato je odločilno tudi, kakšne spletne strani in aplikacije pripravljamo mi. Če rešitve niso načrtovane in izvedene skladno s standardi dostopnosti (npr. pravilna semantika, smiselna struktura, označeni obrazci, upravljivost s tipkovnico, jasna stanja in sporočila), podporne tehnologije nimajo vseh potrebnih vhodov, iz katerih bi lahko uporabniku zanesljivo posredovale informacije ali omogočile učinkovito upravljanje. Brez ustrezne implementacije dostopnosti tudi najnaprednejše podporne tehnologije ne morejo nuditi podpore v praksi – zato mora biti dostopnost del načrtovanja, razvoja in vzdrževanja digitalnih rešitev.