Po uspešno izvedenih osnovnih usposabljanjih o digitalni dostopnosti se je projekt DigARegion oziroma Digitalno dostopna regija nadaljeval z ekspertnimi usposabljanji, namenjenimi predvsem razvijalcem in drugim tehničnim strokovnjakom. Medtem ko so bila osnovna usposabljanja usmerjena predvsem v ozaveščanje in razumevanje pomena dostopnosti, so ekspertna usposabljanja ponudila poglobljen vpogled v tehnične zahteve, standarde in praktične pristope za razvoj dostopnih digitalnih rešitev. O poteku usposabljanj, odzivih udeležencev in najpogostejših izzivih na področju digitalne dostopnosti smo se pogovarjali z Andrejo Bevc iz Zavoda A11Y.si.
Osnovnim usposabljanjem sta sledili ekspertni usposabljanji v Novi Gorici in Ljubljani. Kako sta potekali in naj kaj ste se osredotočili?
Ekspertni usposabljanji sta bili namenjeni predvsem razvijalcem spletnih mest in aplikacij ter drugim strokovnjakom, ki sodelujejo pri načrtovanju in razvoju digitalnih rešitev, tako v javnem kot zasebnem sektorju. Izvedeni sta bili v hibridni obliki – delno v živo in delno na daljavo. Tak pristop nam je omogočil, da smo usposabljanja približali širšemu krogu udeležencev, hkrati pa ohranili neposredno strokovno podporo med usposabljanji.
Vsebina je bila bistveno bolj poglobljena kot pri osnovnih usposabljanjih. Poleg predstavitve orodij za preverjanje in samokontrolo dostopnostnih rešitev smo se posvetili pravilni uporabi HTML elementov, semantiki, obrazcem, navigacijskim vzorcem ter uporabi ARIA atributov in oznak. Poseben poudarek smo namenili razumevanju, zakaj določene rešitve delujejo oziroma ne delujejo za uporabnike podpornih tehnologij.
Pomemben del usposabljanja so predstavljale praktične vaje in delo na računalnikih, kjer so udeleženci pridobljeno znanje preizkušali na konkretnih primerih. Sledile so razprave o različnih razvojnih pristopih in izzivih, s katerimi se srečujejo pri vsakodnevnem delu, kar je omogočilo izmenjavo izkušenj in iskanje ustreznih dostopnih rešitev.
Kdo je prevladoval med udeleženci? So se vam pridružili predstavniki podjetij, javnih institucij oz. drugi profili?
Največ udeležencev so predstavljali razvijalci in drugi tehnični strokovnjaki iz javnega in zasebnega sektorja, ki pri svojem delu neposredno sodelujejo pri razvoju in vzdrževanju digitalnih rešitev. To nas ni presenetilo, saj imajo prav razvijalci ključno vlogo pri zagotavljanju tehnične skladnosti in dostopnosti spletnih mest ter aplikacij.
Pozitivno nas je presenetila udeležba predstavnikov iz izobraževalnega sektorja, predvsem računalnikarjev iz osnovnih in srednjih šol. Čeprav so šole po Zakonu o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij (ZDSMA) zavezane le deloma, je bilo zanimanje za tematiko zelo veliko. To kaže na vse večje zavedanje, da digitalna dostopnost ni zgolj vprašanje izpolnjevanja zakonskih zahtev, temveč tudi zagotavljanja vključujočih digitalnih vsebin in storitev za vse uporabnike.
Katere napačne predstave o digitalni dostopnosti najpogosteje opažate?
Ena najpogostejših napačnih predstav je, da je digitalna dostopnost zgolj dodatek k spletnemu mestu, na primer v obliki posebnega vtičnika, ki omogoča povečavo besedila, spremembo kontrasta ali zamenjavo barvne teme. Takšne rešitve so lahko koristne, vendar same po sebi ne zagotavljajo dostopnosti. Dostopnost je namreč lastnost digitalne rešitve, ki mora biti vgrajena že v njeno zasnovo, razvoj in pripravo vsebin.
Pogosto se srečujemo tudi z zmotnim prepričanjem, da digitalna dostopnost koristi le manjšemu številu oseb z oviranostmi. V resnici dostopne rešitve izboljšujejo uporabniško izkušnjo za vse uporabnike. Takšne vsebine so običajno bolj pregledne, lažje berljive, intuitivnejše za uporabo, bolj predvidljive in bolje prilagojene različnim načinom dostopa ter uporabe digitalnih storitev.
Prav zato digitalne dostopnosti ne razumemo zgolj kot vprašanje vključevanja oseb z oviranostmi, temveč tudi kot pomemben element kakovosti, uporabnosti in dobre uporabniške izkušnje za vse.
Velik poudarek ste namenili tudi praktičnim primerom in prikazu ovir, s katerimi se srečujejo uporabniki podpornih tehnologij. Kako so se udeleženci odzvali na ta del usposabljanj?
Odzivi udeležencev so večinoma zelo pozitivni, pogosto pa so tudi presenečeni. Mnogi se namreč pred usposabljanjem ne zavedajo, da vse osebe digitalnih vsebin ne uporabljajo na enak način. Nekateri uporabljajo bralnike zaslona, drugi se po spletnih mestih premikajo izključno s tipkovnico, tretji pa zaradi različnih oviranosti vsebine zaznavajo in uporabljajo drugače, kot si običajno predstavljamo.
Praktični prikazi imajo zato velik učinek, saj udeležencem omogočijo, da težave vidijo v realnem okolju in skozi perspektivo dejanskih uporabnikov. Največ pozitivnih odzivov dobimo takrat, ko udeleženci prepoznajo konkretna področja, kjer lahko svoje digitalne vsebine izboljšajo, ter dobijo jasnejšo predstavo o tem, kako se lotiti odpravljanja pomanjkljivosti.
Seveda se občasno srečamo tudi z nekoliko bolj obrambnimi odzivi, zlasti kadar prikazujemo primere na spletnih mestih udeležencev. V takšnih primerih se razlogi za nedostopnost včasih pripisujejo drugim dejavnikom, namesto da bi jih razumeli kot priložnost za izboljšave. Kljub temu velika večina udeležencev po praktičnih prikazih bolje razume težave, s katerimi se srečujejo osebe z oviranostmi, in se zaveda, da je na področju dostopnosti še veliko prostora za napredek.
Zakaj je pomembno, da dostopnost razumejo tudi ljudje, ki niso razvijalci?
Pomembno je, da digitalno dostopnost razumejo tudi ljudje, ki niso razvijalci, saj dostopnost ni odvisna zgolj od tehnične izvedbe spletnega mesta ali aplikacije. Razvijalci sicer postavijo temelje in zagotovijo, da je digitalna rešitev tehnično dostopna, vendar vsebine običajno pripravljajo, urejajo in objavljajo drugi sodelavci.
Tudi najbolje zasnovano in tehnično dostopno spletišče lahko hitro postane nedostopno, če so vsebine objavljene na neustrezen način. Zato imajo pomembno vlogo tudi uredniki, oblikovalci in vsi, ki sodelujejo pri pripravi digitalnih gradiv. Od njihovih odločitev je odvisno, ali bodo informacije dosegle vse uporabnike, vključno z osebami z oviranostmi.
Digitalna dostopnost je zato skupna odgovornost vseh, ki sodelujejo pri nastajanju digitalnih vsebin in storitev, ne le razvijalcev.
