50 odtenkov vida

Slabovidnost in slepota se lahko kažeta na zelo različne načine. Zato se tudi ljudje, ki živijo z okvarami vida, na zelo različne načine spoprijemajo z vsakodnevnimi izzivi.

Z možem sva oba slabovidna, a imava čisto drugačne težave – on ima veliko težav pri gibanju, saj ima zelo okvarjen stranski vid. Mi pa kdaj prebere kaj, česar jaz nikakor ne morem prebrati, saj ne morem izostriti slike na sredini.

Včasih se mi kdo začudi: ‘A vi vidite? Zakaj pa imate belo palico?’ Vsi namreč mislijo, da slepota pomeni čisto temo, jaz pa nekaj še vidim.

Simptomi slabovidnosti so zelo različni. Pogosto gre za slabšo ostrino vida, lahko pa tudi za slepe lise v vidnem polju, težave s centralnim delom vidnega polja, motnje barvnega vida, težave z globinskim vidom, slabše zaznavanje kontrastov, občutljivost za svetlobo ali nočno slepoto. Pogoste so tudi kombinacije več motenj vida.

Tudi posamezniki, ki so uvrščeni v skupino oseb s slepoto, pogosto zaznavajo svetlobo, prepoznajo večje, dobro kontrastne objekte (na primer stavbe, avtomobile, drevesa, močne vire svetlobe), vendar pa njihov vid ne zadostuje za branje in prepoznavanje obrazov ter manjših predmetov (na primer kuhinjskih in drugih hišnih pripomočkov, oblačil, pripomočkov za higieno).

Prikaz različnih simulacij vida pri različnih okvarah vida

Prikazane so približne simulacije vida pri različnih boleznih in stanjih: glavkom, siva mrena, okvare mrežnice, degeneracija makule, retinitis pigmentosa in diabetična retinopatija.

Stopnice brez oprijemal in brez označenih robov so za številne ljudi z okvarami vida težko zaznavne in zato nevarne.

Ko naletim na stopnice, me je vedno malo strah. Stopnice, ki so brez oprijemal, so še posebej težavne, ali pa tiste, ki imajo ob oprijemalu še klančino za kolesa. Na eni takšnih sem si zvila gleženj, saj nisem opazila, da stopnica ne sega do roba.

Stopnice brez oprijemal in tiste, ki nimajo označenih robov, so še posebej težavne za ljudi z okvarami vida, ki sicer še dovolj vidijo in zato ne uporabljajo bele palice. V nekaterih svetlobnih razmerah, kot sta mrak ali bleščanje, imajo lahko težave tudi ljudje z le nekoliko slabšim vidom.

Če označimo vsaj prvo in zadnjo stopnico v vsaki stopniščni rami s trakom, ki je močno kontrasten glede na stopnico, bistveno izboljšamo zaznavnost in s tem tudi varnost. Pomembno je tudi, da oprijemala segajo čez oba konca stopnišča in se ne zaključijo že stopnico ali dve prej.

Neoznačene steklene površine so lahko resna ovira, saj jih številni uporabniki z okvarami vida ne zaznajo dovolj zgodaj.

Po nakupu smo se z družino vračali proti izhodu trgovine, ko sem treščila v stekleno steno. Stala je samo dober meter od vrat. Videla sem vrata, ki so bila kontrastna, stekla pred njimi pa ne. Steklo je ostalo celo, mene pa je dolgo bolela glava.

Vsaka neoznačena steklena površina je lahko ovira za ljudi, ki slabo vidijo. Označimo predvsem tista stekla, ki stojijo na poteh (na primer steklena vrata in stranski deli vrat, pregradne steklene stene na poteh). Praviloma jih označimo vsaj na dveh višinah s trakovi v dveh medsebojno kontrastnih barvah. Lahko so opremljene tudi z drugačno grafiko, a mora biti ta dobro vidna. Neprimerni, pa vendar zelo pogosti so blagi potiski z mlečno prosojno folijo, ki jih videči sicer lahko opazijo, ne zagotavljajo pa ustrezne zaznavnosti za ljudi z okvarami vida.

Za dobro zaznavo vrat je ključen kontrast med vrati in steno ter dovolj jasne oznake.

Zadnjič sem iskal vrata pisarne na hodniku, ki je bil čisto brez oblike. Nisem videl, kje so stene in kje tla. Kar naenkrat sem se zaletel v stol, ki je bil očitno iste barve kot stena in tla. Ko je zaropotalo, me je opazila gospa, ki mi je potem pomagala najti pisarno. Res ne vem, kdaj bi sam našel ta vrata. Sploh jih nisem videl, saj so bila čisto enake barve kot stena in označena tako, da je še gospa komaj prebrala napis.

Da bi slabovidni lahko prepoznali vrata, morajo ta biti občutno temnejša ali pa svetlejša od stene. Temu pravimo, da so kontrastna. Lahko so kontrastni samo podboji in kljuka, ali pa celotna vrata. Zaznavo vrat olajšajo tudi kontrastne oznake (na primer dovolj velike številke pisarn, kontrastni grafični potiski itd.), ki so nameščene ob oziroma na vratih.

Dvigala morajo biti dostopna z vidika zvočnih informacij, kontrastnih oznak in tipnih tipk.

Dvigal ne maram, ker pogosto ne najdem prave tipke, večinoma pa tudi niso ozvočena. V tem primeru ne vem, kje se dvigalo ustavi, in če ni nikogar blizu, je precej mučno ugotavljati, v katerem nadstropju sem. Zato sem vedno raje uporabljala stopnice. Odkar sem si poškodovala koleno, pa ne gre drugače, kot da uporabljam dvigalo. Prav oddahnem si, ko najdem takšno, ki govori.

Zvočna najava nadstropij je obvezna za dvigala v objektih v javni rabi. Tipke morajo biti dobro vidne (na primer črne številke na beli podlagi ali obratno) in tipne (izbočene številke in znaki, dodana je lahko tudi brajica). Pogosto so vgrajene nadzorne plošče na dotik, ki niso ustrezne, saj ljudje z okvarami vida ne morejo zaznati mesta, ki se ga je treba dotakniti za določeno tipko. Takšne kontrolne plošče je treba nadomestiti s ploščami na tipke.

Oznake prostorov morajo biti predvidljivo nameščene, primerno velike, kontrastne in po možnosti tudi tipne.

Nekoč se mi je nekdo čudil, kako to, da ne vidim številke na vratih. Da kaj kompliciram, češ da je tako velika, da jo res vsi vidijo. Ampak jaz zadnja leta vidim samo majhen del slike. Komaj sem ga prepričal, da je res ne morem videti, ker je prevelika. Da je zame zelo pomembno, da so vse številke na istem mestu ob vratih ali pa na njih in da niso premajhne, pa tudi ne prevelike.

Napisi, ki označujejo prostore, morajo biti ustrezno veliki in dobro kontrastni. Primerno je, če je na tablici tudi večji izbočen napis (na primer številka), ki je tudi dobro kontrasten. Tablica naj bo vedno na strani kljuke. Če ob vratih ni prostora, so napisi lahko tudi na vratih (nad kljuko), vendar ne višje kot 160 cm nad tlemi. To je predvsem pomembno za označevanje hotelskih sob, pisarn itd.

Podlaga napisa mora biti enotna, neprosojna in neodsevna, sicer napisi hitro postanejo slabo berljivi.

Sicer malo slabše vidim, ampak ne toliko, da bi me to zelo oviralo. Pa se mi je kljub temu že večkrat zgodilo, da sploh nisem videl napisa, kaj šele da bi ga lahko prebral. Partnerka mi večkrat reče za kakšen urnik ali pa kak drug napis: ‘Oh, kako se to slabo vidi, skoraj ne vidim prebrati,’ jaz pa pobuljim: ‘Kje pa sploh kaj piše?’ Ne morem verjeti, da ljudje pišejo bele črke na steklo! Kaj je sploh namen teh napisov, če jih še tisti, ki dobro vidijo, komaj opazijo in se mučijo z branjem?

Podlaga napisov mora biti enotna, neprosojna in neodsevna. Slabo berljive napise najdemo največkrat na steklenih vratih. Če je podlaga steklena, je črke zelo težko prebrati, saj je težko doseči ustrezen kontrast. Ozadje se namreč ves čas spreminja, poleg tega pa je steklo zelo odsevno in odsevi še bolj motijo zaznavo. Zato posamezne črke na steklu niso primerne, potrebna je enotna mat podlaga, napisi pa morajo biti nameščeni na zunanjo stran stekla, da se prepreči odseve.

Pri označevanju ovir in pripravi napisov ni pomemben le barvni kontrast, temveč predvsem razlika v svetlosti.

Imam barvno slepoto, zato včasih zgrešim kakšno stvar, ki je vsem drugim vidna. Se je že zgodilo, da so nalepili rumen trak, ki naj bi opozarjal na stopnico, pa sem zgrmel čeznjo. Zame je bil rumen trak prav tak kot svetlo siva stopnica, čeprav so ga kolegi iz društva vsi opazili. Zame pa bi bil tam boljši črn trak.

Vizualni kontrast je zelo pomemben pri označevanju stopnic, klančin in drugih ovir (na primer količkov, korit) ter pri napisih, kot smo že omenili. Pomembno pa je, da se pri oblikovanju ne opiramo na barvni kontrast, ampak na svetlostnega. Najlažje razliko v svetlosti seveda prepoznamo v črno-beli lestvici (na primer temno sive črke na beli podlagi). Lahko pa seveda svetlostni kontrast dosežemo tudi z drugimi barvami, paziti moramo le, da sta barvi po svoji svetlosti zelo različni (na primer temno zelena in svetlo oranžna). V takšnem primeru bo kontrast zaznaven tudi za ljudi, ki barve zaznavajo drugače.

Tipne informacije so uporabne le, če jih lahko osebe z okvaro vida samostojno najdejo in uporabljajo na predvidljivih mestih.

Po mojih izkušnjah so napisi v hotelih in drugih stavbah pogosto postavljeni previsoko, niso tipno/reliefno zaznavni (številka pisarne ali sobe) in povečini niso zapisani tudi v brajici. Ker imam le malo ostankov vida, so takšne številke zame nedostopne, pomagala bi mi večja izbočena številka.

Ko službeno potujem sama, je velikokrat izziv, da imajo v hotelskih sobah vse na dotik. Če hočeš recimo poklicati recepcijo, je namesto telefona tablica in na njej seveda nedostopna vsebina.

Urniki so večinoma popolnoma nedostopni, saj so samo vidni. Za nas, ki ne vidimo, ta informacija zato ne obstaja. Dobro bi bilo, če bi bili urniki v brajici. Je pa pomembno tudi, kje so napisi v brajici nameščeni. Nekoč so me poklicali, naj pridem preverit, ali je neki napis v brajici v redu. Namestili pa so ga tako visoko, da ga nisem mogla prebrati, saj ga nisem dosegla..

Osebe, ki izgubijo vid v odraslosti, se le izjemoma odločajo za učenje brajice, večina ljudi z okvarami vida si pomaga z ostanki vida in s tipanjem prepoznava izbočene črke in številke. Brajica je tako primerna za nekoliko daljše napise (kot so urniki), kjer zaradi pomanjkanja prostora reliefni tisk ni mogoč, za oznake sob oziroma drugih prostorov pa so primernejši izbočeni reliefni znaki. Daljša besedila (na primer opisi razstavnih predmetov) je bolje pripraviti v zvočni obliki.

Tipne informacije so smiselne samo na mestih, kjer jih osebe z okvaro vida lahko samostojno najdejo in uporabljajo. To pomeni, da morajo biti na predvidljivih mestih, na primer v dvigalih, neposredno ob vratih na strani kljuke (na primer oznake sob) ali na vratih, kadar ob vratih ni prostora. Postavljene morajo biti na višini med 110 in 160 cm. Če so postavljene samostojno (na primer na prostostoječih informacijskih tablah) morajo do njih voditi taktilne oznake, sicer jih slepi ne morejo najti.

Taktilne oznake so talne oznake s točno določeno izbočeno strukturo (čepi in rebri), ki uporabnikom bele palice olajšajo orientacijo tam, kjer ni drugih vodilnih robov (robnikov, zidov), ob katerih se sicer orientirajo z belo palico. Predvsem so uporabne na trgih ali v večjih avlah za dostop do vhodov in informacijskih točk.

V večjih hotelih, muzejih, galerijah in drugih kompleksnih objektih je orientacija za slepe in slabovidne pogosto zelo zahtevna.

Na koncerte ali v gledališče grem vedno v družbi. Ne predstavljam si, da bi sama iskala pravo dvorano ali sedež, preveč je komplicirano. Bi pa bilo zelo lepo, če bi bil blizu vhoda na voljo nekdo, ki bi mi potem pomagal najti dvorano in sedež. Potem bi šla večkrat tudi sama v gledališče ali na koncert, saj obožujem predstave in bi šla z veseljem sama.

V hotelih so številke na vratih včasih izbočene, da jih lahko zatipam in prepoznam. Brezstično konzolo tudi lahko najdem, če je na isti strani, kjer je tudi kljuka od vrat. Na recepciji se vedno pozanimam, v katerem nadstropju je moja soba, in do zdaj so me vedno pospremili. Če sem v hotelu dlje časa, pa se potem navadim, kje je moja soba, in če so ob vratih izbočene številke, jo po navadi brez težav najdem. Če teh oznak ni, pa ves čas potrebujem spremstvo.

V kompleksnih prostorih (kot so razstavišča, muzeji, galerije, prireditveni prostori, gledališke dvorane, pa tudi večji hoteli in podobno) je orientacija za slepe in slabovidne običajno zelo zahtevna. Praviloma je v teh objektih večje število raznolikih prostorov s spreminjajočo se postavitvijo pohištva in razstavnih predmetov. Poleg tega so to pogosto prostori, ki jih obiščemo redko ali celo samo enkrat, na primer kot turisti.

Taktilne oznake lahko sicer zelo olajšajo orientacijo, vendar pa v takšnih prostorih pogosto niso smiselne, saj bi bila njihova uporaba prezahtevna. Zato jih navadno namestimo le do vhoda v stavbo in do točke, kjer obiskovalcu z okvaro vida lahko pomaga osebje. Zaposleni obiskovalca pospremi do njegovega sedeža ali sobe, priskrbi usposobljenega vodnika ali mu ponudi morebitne druge pripomočke in informacije.

Uporabe taktilnih oznak se morajo slepi namreč naučiti. V neznan prostor gredo prvič s spremljevalcem. Šele ko dobro poznajo prostor, jih lahko uporabljajo samostojno.

Razstavne vsebine morajo biti predstavljene na več ravneh – z zvokom, tipom, razlago in širšim kontekstom.

S prijateljico sva šli na ogled razstave, ki naj bi bila prilagojena za slepe in slabovidne. Jaz ne vidim skoraj nič več, ona pa lahko bere, a le če so črke dovolj velike. Ko sva prišli tja, so nama povedali, da lahko slediva taktilnim oznakam po razstavi in si jo ogledujeva. Te so naju res pripeljale varno okrog, ampak tam, kjer so bili označeni predmeti, namenjeni za otip, so bili zraven napisi v brajici (ki je žal nobena od naju ne zna brati), drugi napisi pa so bili tako majhni, da jih tudi prijateljica ni mogla prebrati. Potipali in približno razumeli sva lahko maketo, za druge razstavne predmete pa nisva vedeli, kaj so. Žal takrat ni bilo na voljo nikogar, ki bi naju lahko vodil po razstavi.

Pogrešam to, da bi mi, ko pridem s partnerko v muzej, vodnik lahko opisal in razložil tako umetniška dela kot makete, tipne slike in drugo. To bi omogočilo bogato izkušnjo meni in tudi partnerki, ki ji ne bi bilo treba razlagati umetnin, ampak bi lahko samostojno in v svojem ritmu gledala in uživala v umetnosti. Izjemno lepo je, ko mi opisuje stvari, in to zelo cenim, vendar je včasih to zanjo tudi obremenitev. Zato bi takšna možnost omogočila polno izkušnjo umetnosti obema.

Kjer je bila na voljo maketa ali tipni zemljevid, so včasih zaposleni mislili, da je verjetno za slepega dovolj, da mu pokažejo zemljevid in maketo. Vendar ni tako. Potreboval bi tudi razlago, saj si je težko predstavljati videz prostorov le na podlagi tipnega vtisa in zemljevida

Za osebo z okvaro vida je zelo pomembno, da ji razstavne eksponate predstavimo na več ravneh. Nujen je zvočni opis ali še bolje vodnikova predstavitev v živo. Zelo so dobrodošle tipne makete ali replike del, predstavitve z vonji ali drugimi načini, predvsem tudi opis zgodovinskega konteksta in druge pomembne informacije. Tako pripravljena dodatna ponudba je lahko prava obogatitev razstave, ki je zanimiva tudi za druge obiskovalce, ne le za osebe z okvarami vida.

Avdiodeskripcija in jasno predstavljene informacije o dostopu bistveno izboljšajo dostopnost kulturnih in drugih javnih dogodkov.

Film z avdiodeskripcijo bi priporočil vsem, tako videčim kot slepim, saj je to resnično bogata izkušnja. To je čisto drugače kot poslušati le zvoke in pogovor med igralci v filmu. Ob avdiodeskripciji sem razumel dogajanje, menjavo situacij, pomembne vizualne detajle (na primer kakšen je lik na pogled) in podobno.

Velikokrat se pozablja na dostopnost informacij ali opise slikovnih del na spletnih straneh ali aplikacijah, kar je v današnjem času izjemno pomembno. Preden grem v muzej, na razstavo ali prireditev (tudi če sem v tujini), rad preberem, kako se pride do ustanove, ali ponujajo kaj na otip, ali je na voljo kaj zvočnih opisov itd. Če spletna stran ni dostopna, to pomeni, da do teh informacij ne pridem in torej tega ne obiščem.

Avdiodeskripcija je zvočni opis vidnih elementov, ki lahko slepim in slabovidnim približa vtis o dogajanju, gibih, prostoru, postavitvi in drugih vizualnih elementih umetniškega dela ali prireditve. To je poseben način opisovanja, ki objektivno predstavi značilnosti opisanega predmeta, osebe ali vizualnih učinkov. Opisuje lahko usposobljena oseba, ki pozna pravila avdiodeskripcije. Zvočni opisi so pomemben del približevanja kulture, športa in turističnih zanimivosti osebam z okvarami vida. Opisuje se tako kulturne prireditve in predstave, športne dogodke kot tudi razstavne predmete, likovna dela, video vsebine in podobno.

Dostopnosti ne ustvarjajo le prostorske prilagoditve, temveč tudi usposobljeni ljudje, ki znajo primerno pomagati.

Dobro usposobljenega vodnika nikoli ne pozabiš. Ko sem doživel takšnega vodnika, sem resnično lahko začutil vsebino muzejske postavitve, bistvo razstave in razumel pomen eksponatov, ki sem jih tipal, ali pomen slike, ki je bila zvočno opisana. Kot človek sem se spremenil, saj mi je znal pričarati veččutno izkušnjo, ki je sicer zaradi slepote ne bi imel ali pa bi bila zelo omejena.

Dober vodnik mi omogoči resničen užitek v kulturi in umetnosti, obogatitev znanja in mojega pogleda na svet.

Za dostopnost javne ustanove niso dovolj prostorske prilagoditve, pomembno jo lahko izboljšamo tudi z organizacijskimi ukrepi. Vratar, receptor, vodnik ali drugi zaposleni, ki so zadolženi za sprejem obiskovalcev, lahko z ustreznim podajanjem informacij ali spremljanjem oseb z okvaro vida po objektu pripomorejo, da postanejo prostor in vsebine v njem občutno dostopnejše. Vendar pa vsaka pomoč ni enako učinkovita – osebje mora poznati določene zakonitosti vodenja slepih in slabovidnih, opisovanja predmetov in poti itd. Zato so v tem pogledu izjemno pomembna usposabljanja zaposlenih, ki jih izvaja specialni pedagog za okvare vida – tiflopedagog.