Z iztekom 15-letnega prehodnega obdobja za prilagoditve javnih objektov se Slovenija sooča z resnim ogledalom svojega odnosa do pravic invalidov. Kljub jasnim zakonskim obveznostim številne javne stavbe še vedno ostajajo fizično nedostopne, kar pomeni, da del prebivalstva še vedno nima enakopravnega dostopa do javnih storitev, institucij in odločanja. Dokončna in dosledna implementacija Zakona o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI) zato predstavlja eno ključnih prelomnic pri dejanskem udejanjanju pravic invalidov v Sloveniji.
ZIMI ne ureja zgolj arhitekturnih ovir in fizične dostopnosti objektov, temveč celostno naslavlja enakopravno vključevanje invalidov v vse vidike družbenega življenja. Zakon zajema dostopnost informacij in komunikacij, uporabo storitev, postopkov in programov javnega sektorja, dostop do izobraževanja, zaposlovanja, blaga in storitev ter preprečevanje diskriminacije na vseh teh področjih. Poseben poudarek je tudi na razumljivosti postopkov, prilagoditvah v komunikaciji, uporabi podpornih tehnologij ter zagotavljanju ustreznih prilagoditev glede na različne oblike oviranosti.
ZIMI tako vzpostavlja okvir, v katerem invalidnost ni obravnavana kot osebna okoliščina posameznika, temveč kot odgovornost družbe, da z ustreznimi ukrepi odpravi ovire, ki onemogočajo polno in enakopravno sodelovanje.
Dostopnost javnih objektov ni posebna ugodnost ali dodatna možnost, temveč osnovni pogoj za samostojno življenje, sodelovanje v družbi in uveljavljanje drugih pravic. Ko javni objekt ni dostopen, invalidi niso le ovirani – so izključeni.
Podatki in opozorila organizacij, ki zastopajo invalide, kažejo, da se je v zadnjih 15 letih sicer marsikje kaj izboljšalo, vendar napredek ni bil sistematičen. Prilagoditve so bile pogosto delne, neskladne s standardi ali izvedene zgolj tam, kjer je obstajal večji pritisk javnosti. Marsikje so se odgovornosti prelagale, roki podaljševali, nadzor pa je ostajal šibek. Posledica je stanje, v katerem zakon obstaja, a se v praksi ne izvaja v celoti.
Iztek prehodnega obdobja pomeni jasno sporočilo: časa za odlašanje ni več. Javne institucije, upravljavci javnih objektov in odločevalci imajo zdaj polno odgovornost, da zagotovijo dostopnost vsem – brez izjem in brez dodatnih izgovorov. To vključuje ne le vstop v stavbe, temveč tudi dostop do informacij, postopkov in storitev, ki se v teh prostorih izvajajo.
Dokončna implementacija ZIMI je zato več kot tehnično vprašanje. Je test zrelosti družbe in njene zavezanosti človekovim pravicam. Pomeni premik od formalne skladnosti k dejanskemu vključevanju. Pomeni priznanje, da invalidnost ni lastnost posameznika, temveč posledica okolja, ki ni prilagojeno raznolikim potrebam ljudi.
Če želimo govoriti o vključujoči družbi, potem mora biti dostopnost razumljena kot standard, ne kot izjema.