- Prispevek pripravili:
- Goriški muzej
Ob besedi muzej večina ljudi najprej pomisli na slike, ki visijo na stenah, kipe na podstavkih ali predmete, skrbno shranjene v vitrinah. Muzeji so tradicionalno prostor vizualnega doživljanja, kjer je pogled glavno orodje za spoznavanje kulturne dediščine. Toda, kaj se zgodi, ko obiskovalec umetniškega dela ne more videti? Kako lahko razume njegovo obliko, sporočilo ali lepoto?
Prav to vprašanje je bilo eno ključnih izhodišč pri nastajanju taktilne galerije z razstavo Umetnost onkraj vidnega, ki jo je Goriški muzej v sodelovanju s partnerji pripravil v okviru Evropske prestolnice kulture GO! 2025. Projekt je že od začetka temeljil na prepričanju, da dostopnost ni nekaj, kar muzej doda na koncu, ampak mora biti del njegove zasnove od začetne ideje dalje.
Zvočni predvajalnik uporaben tudi za videče
Že pred začetkom projekta smo skupaj z Medobčinskim društvom slepih in slabovidnih Nova Gorica sodelovali pri projektih na temo dostopnosti, pri katerih je raba sodobne tehnologije ključnega pomena. Tako smo na primer že pred leti razstavili tipno sliko Toneta Kralja Srečanje, ki jo je pripravila takratna študentka Kristina Naglost. To je bilo za muzealce obenem prvo srečanje z zvočnimi opisi likovnih del za slepe in slabovidne.
Znanje smo nadgradili s projektom Začuti Novo Gorico, kjer so študentje inkluzivne pedagogike iz Kopra pripravili tipno maketo Nove Gorice. Tam smo za predvajanje zvočnih opisov s pomočjo malih nalepk prvič uporabili bralnik etiket PennyTalks, ki se za poslušanje zvočnih opisov uporablja tudi v taktilni galeriji. Gre za majhne zvočne predvajalnike, ki omogočajo hitro in preprosto predvajanje zvočnih vsebin pri posameznih eksponatih. Namesto dolgega branja ali iskanja informacij na mobilnem telefonu lahko obiskovalec z enostavno uporabo posluša razlago izbranega umetniškega dela. Takšen način podajanja informacij je prijazen predvsem do slepih in slabovidnih, vendar se je v praksi izkazal kot zelo koristen tudi za številne druge obiskovalce. Vedno več ljudi namreč informacije raje posluša, kot bere, zato zvočne vsebine izboljšujejo izkušnjo celotnega občinstva. To je hkrati tudi alternativa za tiste, ki nimajo pametnih telefonov.
O spletni aplikaciji za poslušanje in branje zvočnih opisov bomo sicer podrobneje pisali v ločenem članku.
E-bralniki kot alternativa tisku
Poleg nekaterih drugih naših zbirk smo v sklopu projekta DigARegion tudi omenjeno razstavo nadgradili na način, da lahko slabovidni obiskovalci ali na splošno ljudje, ki slabše vidijo, opisov ne poslušajo, ampak berejo. Hkrati je to pripomoček, ki ga lahko uporabljajo gluhi in naglušni. Govorimo o e-bralnikih, ki predstavljajo sodobno alternativo tiskanim besedilom. Zaslon brez bleščanja omogoča prijetno branje tudi pri močni svetlobi, obiskovalec pa si lahko sam prilagodi velikost pisave in kontrast glede na svoje potrebe. Ker lahko en bralnik vsebuje veliko količino vsebin, omogoča tudi preprosto posodabljanje informacij brez ponovnega tiskanja gradiv. Krmarjenje med opisi pa smo uredili s pomočjo poglavij.
Video vsebine opremljene z zvočnimi opisi
Posebna pozornost smo namenili tudi video vsebinam. Muzejski filmi pogosto vsebujejo veliko vizualnih informacij, ki jih slepi obiskovalci brez dodatne razlage ne morejo spremljati. Zato so bili pripravljeni zvočni opisi videov, ki pojasnjujejo dogajanje na zaslonu, in tako omogočajo enakovredno spremljanje vsebine. Da bi bili ti opisi uporabni tudi med skupinskimi ogledi, galerija uporablja sistem brezžičnih slušalk za simultano poslušanje. Vsak obiskovalec prejme slušalke, prek katerih posluša zvočni opis, medtem ko video istočasno spremljajo tudi drugi obiskovalci. Takšna rešitev omogoča, da različne skupine uporabljajo isti prostor brez medsebojnega motenja, hkrati pa ohranja kakovost muzejskega doživetja za vse prisotne. Sistem omogoča tudi izkušnjo, pri kateri lahko videči z zaprtimi očmi najprej zgolj poslušajo opis filma, nato pa video še enkrat pogledajo in primerjajo njihovo percepcijo na podlagi zvoka ter tisto, pri kateri so uporabili tudi vid.
Digitalna dostopnost pa se v galeriji ne konča pri posameznih napravah. Eksponati so opremljeni z napisi v brajici, QR-kodami in NFC-tehnologijo. Video vsebine vključujejo zvočne opise in različice v znakovnem jeziku. Vse te rešitve skupaj tvorijo celovit sistem dostopnosti, ki obiskovalcu omogoča izbiro načina, ki mu najbolj ustreza.
Pomembno je poudariti, da tehnologija v tem projektu ni sama sebi namen. Nobena naprava ne more nadomestiti osebnega stika z umetnino ali pogovora z muzejskim delavcem. Lahko pa odstrani številne ovire, ki so bile še pred nekaj leti za mnoge obiskovalce nepremostljive. Prav zato tehnologija v taktilni galeriji deluje neopazno – kot pomočnik, ki omogoča, da umetniško delo stopi v ospredje.
Razstavni projekt Umetnost onkraj vidnega tako predstavlja primer, kako lahko sodobne digitalne tehnologije pomembno prispevajo k večji dostopnosti kulturne dediščine. E-bralniki, digitalni zvočni predvajalniki, brezžične slušalke za skupinsko poslušanje, dostopne spletne vsebine in zvočni opisi niso le tehnični izumi, ampak orodja za ustvarjanje bolj vključujoče družbe. Kažejo nam, da lahko muzeji in galerije z inovativnimi rešitvami postanejo prostori, kjer ima vsak obiskovalec možnost doživeti umetnost na sebi lasten način. Prav v tem je največja vrednost projekta – dokaz, da sodobna tehnologija in kulturna dediščina nista nasprotji, temveč zaveznika pri ustvarjanju dostopnih muzejev prihodnosti.
