- Prispevek pripravili:
- Goriški muzej
Ko smo v Goriškem muzeju leta 2016 pripravljali program občasnih razstav, se je ob temi iger in igrač porodila preprosta, a pomembna misel: ali bi lahko razstavo zasnovali tako, da bi bila dostopna tudi slepim in slabovidnim obiskovalcem?
Tako je nastal projekt Igre moje mladosti, ki je bil zastavljen z ambicijo, da postane prva razstava na Primorskem, ki slepim omogoča samostojen ogled. Že na začetku smo se soočili z različnimi izzivi. Med njimi je bila vzpostavitev sodelovanja – s strani Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica je bilo nekaj nezaupanja, saj je upravičeno dvomilo, ali lahko muzealci brez večjih izkušenj resnično razumemo njihove potrebe. Prav te okoliščine so nas spodbudile k ustvarjalnosti.
Že majhne spremembe občutno izboljšajo razumevanje
Ena ključnih idej, ki se je porodila med načrtovanjem, je bila uporaba LEGO kock za izdelavo tipnega tlorisa razstave. Namesto klasičnih, pogosto enobarvnih rešitev smo želeli ustvariti nekaj bolj intuitivnega in hkrati vizualno zanimivega tudi za slabovidne. Na podlagi LEGO plošče smo izdelali prototip, ki smo ga odnesli na testiranje v društvo. Odziv je bil izjemno pozitiven – uporabniki so bili nad večbarvnostjo in preglednostjo navdušeni, kar nam je dalo potrditev, da smo na pravi poti.
Sodelovanje z društvom se je v tem trenutku poglobilo. Naučili smo se, kako pomembno je pravilno podajanje informacij in kako lahko že majhne spremembe bistveno izboljšajo razumevanje. Tudi pri oblikovanju legende tlorisa smo iskali ravnotežje med funkcionalnostjo in razumljivostjo. Končno verzijo smo pripravili v treh jezikih, z besedilom in brajico, združenima v enoten zapis, tako da je bila uporabna za vse obiskovalce.
Ob razvoju tlorisa smo se začeli zavedati še enega ključnega načela: pri dostopnosti pogosto velja pravilo »manj je več«. Postavitev razstave smo zato poenostavili in tipni material razporedili v ravni liniji od vhoda naprej, kar je omogočalo lažjo orientacijo. Posebno pozornost smo namenili tudi talnim oznakam. Namesto stopinj, ki se sicer uporabljajo drugje, smo v sodelovanju s slepimi razvili sistem treh vzporednih linij, ki omogoča bolj zanesljivo sledenje z belo palico.
V navezi z uporabniki do ustrezn(ejš)ih rešitev
Pomemben del razstave je predstavljal tudi tipni material. Obiskovalci so lahko skozi odprtine otipali različne igrače, pri čemer smo poskrbeli za varnost in primerno velikost odprtin. Nad njimi so bile nameščene oznake v brajici, ki so omogočale samostojno raziskovanje. Posebnost je bila tudi v tem, da so videči obiskovalci informacije lahko prebrali šele, ko so ploščico dvignili – tako sta obe skupini doživeli podoben proces odkrivanja.
Seveda ni šlo brez napak. Ena večjih je bila postavitev navodil v brajici na navpično površino, kar je oteževalo branje. A prav takšne izkušnje so bile dragocene, saj so nas opozorile na podrobnosti, ki jih brez sodelovanja z uporabniki ne bi prepoznali.
Razstava ni bila namenjena le slepim in slabovidnim, temveč tudi širši javnosti, v kateri smo želeli spodbuditi razmislek o drugačnih načinih zaznavanja sveta. Zato smo vključili tudi igre, prilagojene slepim, ter poskrbeli, da so bila besedila ob razstavnih predmetih dostopna v brajici. Tako so lahko obiskovalci, ne glede na način zaznavanja, dobili celovito izkušnjo.
Najpomembnejši trenutek je bil prvi obisk članov društva. Njihove povratne informacije so bile ključne – poleg pohval so opozorili tudi na pomanjkljivosti, ki smo jih nato lahko odpravili. Ob tem pa nas je presenetilo, da so tudi videoposnetki, ki smo jih sprva razumeli kot vizualni element, nekaterim obiskovalcem predstavljali pomemben vir doživljanja, saj so v njih prepoznali zvoke in spomine iz lastnega otroštva.
Projekt Igre moje mladosti nam je tako pokazal, da dostopnost ni enkratna naloga, temveč proces učenja, prilagajanja in sodelovanja. Predvsem pa je potrdil, da lahko razstava postane prostor, kjer se različni načini zaznavanja ne izključujejo, temveč dopolnjujejo – in kjer lahko dediščino resnično doživimo vsi.
