- Prispevek pripravili:
- Mestna občina Nova Gorica
Digitalna dostopnost je eden ključnih temeljev vključujoče družbe, saj omogoča, da lahko spletne storitve in digitalne vsebine uporabljajo vsi – ne glede na njihove sposobnosti ali okoliščine. Prav s tem ciljem so v okviru projekta DigARegion – Digitalno dostopna regija potekala brezplačna usposabljanja s področja digitalne dostopnosti, ki jih izvaja Zavod A11Y.si.
Med februarjem in majem 2026 je bilo izvedenih deset osnovnih usposabljanj za splošno javnost ter dve ekspertni usposabljanji za razvijalce spletnih strani, konec maja pa so se začela še napredna usposabljanja za urednike spletnih strani.
O poteku usposabljanj, odzivih udeležencev in pomenu digitalne dostopnosti za sodobno družbo smo se pogovarjali z mag. Andrejo Bevc, ki aktivno sodeluje pri pripravi in izvedbi programov.
Andreja, ali lahko za začetek na kratko predstaviš, s čim se ukvarja Zavod A11Y.si in kako dolgo že delujete?
Pozdravljeni. V Zavodu A11Y.si se ukvarjamo z digitalno dostopnostjo v najširšem pomenu besede. Naše delo obsega presoje dostopnosti spletnih mest, mobilnih aplikacij in digitalnih dokumentov, svetovanje pri uvajanju dostopnih rešitev, razvoj dostopnih spletnih strani ter izobraževanje in ozaveščanje o pomenu vključujočega digitalnega okolja.
Zavod A11Y.si uradno deluje od leta 2022, vendar strokovno znanje in praktične izkušnje naše ekipe segajo več kot dvajset let v preteklost. Ustanovitev zavoda je bila odgovor na vse večjo potrebo po dostopnih digitalnih storitvah, ki omogočajo enakovredno uporabo vsem uporabnikom, ne glede na njihove sposobnosti ali okoliščine.
Začniva pri osnovnih usposabljanjih. Kaj je bil njihov glavni namen in katere ključne teme ste želeli približati udeležencem?
Osnovna usposabljanja so namenjena predvsem temu, da udeležencem na razumljiv in praktičen način predstavimo, kaj digitalna dostopnost sploh je in zakaj je pomembna. Namenjena so širokemu krogu ljudi z različnimi vlogami in odgovornostmi, saj k dostopnejšim digitalnim vsebinam prispeva prav vsak, ki sodeluje pri njihovem nastajanju.
Udeležencem želimo približati pomen digitalne dostopnosti za osebe z oviranostmi, za katere je dostopnost pogosto nujen pogoj za uporabo digitalnih storitev, hkrati pa poudariti, da koristi tudi vsem drugim uporabnikom. Poseben poudarek namenjamo najpomembnejšim standardom digitalne dostopnosti, ki jih predstavljamo na praktičen in razumljiv način. Njihovo neupoštevanje pogosto pomeni, da so posamezniki z oviranostmi pri dostopu do informacij, storitev in digitalnih vsebin delno ali v celoti izključeni.
Kako so se udeleženci odzvali na usposabljanja? So morda izpostavili kakšne vsebine, ki so se jim zdele posebej koristne ali zanimive?
Pri usposabljanjih se vedno trudimo teorijo povezati s prakso. Zato udeležencem predstavljamo primere dobrih in slabih praks, pogosto tudi na njihovih spletnih mestih, dokumentih ali drugih digitalnih vsebinah. Na ta način tematiko lažje približamo njihovemu vsakodnevnemu delu, hkrati pa si predstavljene vsebine tudi bolje zapomnijo.
Najpogostejši odziv udeležencev je presenečenje. Mnogi se namreč ne zavedajo, da nekateri ljudje digitalne vsebine uporabljajo na povsem drugačen način. Nekdo morda vsebine ne zaznava z vidom in uporablja bralnik zaslona, drugi ne uporablja miške in se po spletnih straneh premika zgolj s tipkovnico, tretjemu pa lahko preveč animacij, premikajočih se elementov ali nepregledna struktura otežijo razumevanje in uporabo vsebine.
Prav to je tudi bistvo naših usposabljanj – pomagati ljudem razumeti, kaj je pri digitalni dostopnosti pomembno in zakaj. Ko udeleženci vidijo konkretne ovire ter njihov vpliv na vsakodnevno uporabo digitalnih storitev, se začne razvijati zavedanje, ki je prvi korak k ustvarjanju bolj dostopnih in vključujočih digitalnih vsebin.
Katere so najpogostejše napake oziroma neskladja, ki so se pokazala na spletiščih udeležencev?
Med najpogostejšimi neskladji, ki jih opažamo na spletnih mestih, so težave z uporabo zgolj s tipkovnico, manjkajoči ali neustrezni alternativni opisi slik, nezadostni barvni kontrasti ter neustrezna uporaba naslovov. Pogosta so tudi semantična neskladja, kot so manjkajoča ali neustrezna poimenovanja posameznih elementov, povezav in obrazcev, zaradi katerih uporabniki podpornih tehnologij težje razumejo strukturo in namen vsebine.
Gre za napake, ki se na prvi pogled pogosto zdijo manjše, vendar lahko uporabnikom podpornih tehnologij bistveno otežijo ali celo onemogočijo dostop do informacij in storitev. Dobra novica je, da je večino teh pomanjkljivosti mogoče odpraviti razmeroma hitro, če jih pravočasno prepoznamo in razumemo njihov vpliv na uporabniško izkušnjo.
Kakšen pomen imajo po vašem mnenju takšna usposabljanja za širjenje zavedanja o digitalni dostopnosti?
Takšna usposabljanja imajo po našem mnenju izjemno pomembno vlogo, saj je prav pomanjkanje zavedanja o digitalni dostopnosti eden ključnih razlogov, da številne digitalne vsebine in storitve še vedno niso dostopne vsem uporabnikom. Veliko neskladij namreč ne nastane zaradi tehnične zahtevnosti, temveč zato, ker ustvarjalci vsebin, oblikovalci, razvijalci ali naročniki ne poznajo potreb različnih uporabnikov in vpliva, ki ga imajo njihove odločitve na dostopnost.
Pri osnovnih usposabljanjih je zato najpomembnejši prav vidik ozaveščanja. Ko udeleženci spoznajo, kako digitalne vsebine uporabljajo osebe z različnimi oviranostmi in s kakšnimi ovirami se srečujejo, začnejo dostopnost dojemati kot sestavni del kakovostnih digitalnih storitev, ne zgolj kot dodatno zahtevo ali zakonsko obveznost.
Dogodkov in priložnosti za širjenje znanja o digitalni dostopnosti je v slovenskem prostoru še vedno premalo, zato so tovrstna usposabljanja zelo dobrodošla. Vsak posameznik, ki bolje razume pomen dostopnosti, lahko namreč prispeva k ustvarjanju bolj vključujočega digitalnega okolja za vse.
