- Prispevek pripravili:
- Goriški muzej
Pred leti se je Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Nova Gorica ponovno obrnilo na Goriški muzej z željo po organizaciji vodenega ogleda. Tokrat je bil izziv še posebej zanimiv – zaprosili so, ali bi bilo mogoče vodstvo pripraviti kar isti dan. Namesto klasičnega ogleda razstave se je spontano porodila ideja o nečem drugačnem: sprehodu po osrčju Nove Gorice.
Tema vodstva je bila javna plastika in arhitektura mladega mesta. Udeleženci so mesto spoznavali skozi tip, opis in pogovor – prek materialov, oblik in značilnih potez posameznih umetnikov. Takšno vodstvo je predstavljalo poseben izziv, saj skoraj ni bilo časa za pripravo. Pot in vsebina sta se oblikovali sproti, ob upoštevanju možnosti, katere objekte je mogoče otipati, kako jih predstaviti ter kako se izogniti številnim fizičnim oviram v prostoru.
Umeščanje umetniških del v javni prostor
Sprehod se je začel pri maketi Nove Gorice, ki temelji na načrtu arhitekta Edvarda Ravnikarja. Ta je udeležencem omogočila osnovno predstavo o zasnovi mesta. Pot je nato vodila mimo vodnjaka kiparja Mirsada Begića, ki pa zaradi svoje postavitve ni bil dostopen za vse – še posebej za tiste, ki se težje sklonijo ali uporabljajo invalidski voziček. Takšne situacije so opozorile na pomembnost premišljenega umeščanja javnih umetnin v prostor.
Veliko bolj dostopne so bile nekatere stavbe ob travniku, kjer so lahko udeleženci tipali različne materiale in strukture. Podobno je bilo tudi pri skulpturi Jakova Brdarja ob Goriški knjižnici Franceta Bevka, kjer so lahko prepoznali značilne poteze umetnika, čeprav se skulptura nahaja na sredini stopnišča, kar z vidika dostopnosti ni najprimernejša postavitev.
Pot se je nadaljevala mimo več javnih plastik, vendar vseh ni bilo mogoče neposredno vključiti v izkušnjo. Zaradi mokrega terena skupina ni mogla do skulpture Matjaža Počivalška, prav tako so si delo Marka Pogačnika ogledali z razdalje. V teh primerih je bilo treba fizično izkušnjo nadomestiti z natančnim opisom, kar je znova pokazalo, kako pomembna je vloga besede pri dostopnosti.
Dostopnost tudi izven razstavnih prostorov
Poseben poudarek je bil namenjen spomeniku, posvečenem graditeljem Nove Gorice. Tam so si udeleženci vzeli več časa in s tipanjem prepoznavali upodobljena orodja – samokolnico, lopato in kramp. Čeprav so figure izrazito stilizirane, je bilo mogoče s premišljenim pristopom razbrati njihove ključne elemente. Sprehod se je zaključil ob spomeniku pisatelja Franceta Bevka, ki s svojo monumentalno podobo zaznamuje mestni prostor.
Tovrstno spoznavanje mesta je bilo za vse udeležence izjemno dragoceno. Člani društva, ki mesto sicer dobro poznajo, so ga tokrat doživeli na povsem nov način. V dneh po ogledu so z navdušenjem pripovedovali o tem, kako so s pomočjo tipa in opisa odkrivali podrobnosti, ki jih prej niso zaznali. Za Goriški muzej pa je bilo to vodstvo pomembna potrditev, da dostopnost ni omejena le na razstavne prostore, temveč jo je mogoče uspešno prenašati tudi v širši javni prostor.
Takšne izkušnje potrjujejo, da se pri prilagojenih vodstvih ne učimo le novih metod dela, temveč tudi drugačnega razmišljanja. Ne gre več (le) za to, kako nekaj vidimo, temveč kako to občutimo, razumemo in si predstavljamo. Šele ko se poskušamo postaviti v vlogo tistih, ki sveta ne zaznavajo z vidom, lahko ustvarimo vsebine, ki so resnično dostopne. In prav takrat se zgodi nekaj posebnega – obiskovalec lahko reče, da si je neko podobo ali prostor predstavljal tako živo, kot da bi ga videl.
