- Prispevek pripravili:
- Goriški muzej
Dostopnost v muzeju se ne konča pri postavitvi razstave. Pomemben del vključevanja slepih in slabovidnih obiskovalcev predstavljajo tudi prilagojena strokovna vodstva, ki omogočajo poglobljeno razumevanje vsebin in bolj celostno izkušnjo obiska. V Goriškem muzeju smo se tega vidika začeli intenzivneje zavedati po letu 2016, ko smo ob razstavi Igre moje mladosti pridobili prve pomembne izkušnje na področju dostopnosti.
V obdobju do leta 2020 smo pripravili več vodenih obiskov za člane Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica. Večina teh vodstev je bila napovedana vnaprej, kar nam je omogočilo temeljito pripravo. Vsako razstavo smo najprej analizirali z vidika dostopnosti: kaj lahko obiskovalci otipajo, kaj lahko poslušajo, katere vsebine je treba dodatno opisati in kako jih predstaviti na način, ki nadomešča vizualno izkušnjo.
Slepi in slabovidni so se najavili tudi za ogled gostujoče razstave Začasna meja v Vili Bartolomei in stalne razstave Na šverc! Tihotapstvo na Goriškem po drugi svetovni vojni v Muzejski zbirki Pristava. Obe vodstvi sta zahtevali prilagoditve, saj razstavi prvotno nista bili zasnovani za slepe in slabovidne obiskovalce.
Dodatni razstavni predmeti in opisi
Pri pripravi vodstva po razstavi Začasna meja smo se najprej osredotočili na obstoječe možnosti. Razstava je sicer ponujala nekaj tipnih elementov, namenjenih otrokom, vendar so bili omejeni le na tri predmete – steklenico Coca-Cole, tablico čokolade in čopič. Te smo ob vodstvu vzeli iz razstavnih sklopov in jih obiskovalcem dali v neposreden otip. Poleg tega smo prilagodili tudi zvočne vsebine: videoposnetke, ki so sicer namenjeni poslušanju s slušalkami za eno osebo, smo predvajali brez slušalk, da jih je lahko spremljala celotna skupina.
Ker smo želeli izkušnjo še obogatiti, smo iz muzejskega depoja izbrali dodatne predmete, povezane z vsebino razstave. Ob predstavitvi prve svetovne vojne so obiskovalci lahko otipali vazo iz tulca topovske granate, čutarico in ostanke ročne granate. Pri delu razstave, ki je obravnaval zavezniško vojaško upravo, smo jim ponudili tudi modelček džipa. Vodstvo smo dopolnili s podrobnimi opisi razstavljenih predmetov in dogajanja na videoposnetkih, saj so ti za slepe ključni za razumevanje konteksta.
Zaznavanje z več čuti, tudi izven vitrin
Na podoben način smo pripravili vodstvo po razstavi Na šverc! Tihotapstvo na Goriškem po drugi svetovni vojni, kjer je bila izkušnja še dodatno nadgrajena z vključevanjem vonja. Avtor razstave je namreč pripravil posebne predalčke z aromami živil, ki so jih nekoč tihotapili v Jugoslavijo. Obiskovalci so tako lahko zgodbo ne le slišali in otipali, temveč tudi zavohali. Medtem smo drugi del skupine pred muzejem vključili v tipanje različnih predmetov iz etnološke zbirke, ki so bili zaradi tematike razstave številčnejši, in smo jim tako lahko ponudili v tipanje predmete, ki so sicer razstavljeni v vitrinah.
Oba ogleda sta potrdila, kako pomembno je prilagajanje vsebin in koliko lahko k izkušnji prispevajo dodatni materiali. Udeleženci so posebej poudarili, da smo jim ponudili več, kot je sicer na voljo običajnim obiskovalcem. Prav to pa je bil tudi naš namen – vsaj delno nadomestiti vrzel, ki jo prinaša omejen vid, in omogočiti čim bolj enakovredno doživetje muzeja.
Takšna vodstva nas vedno znova učijo, da dostopnost ni zgolj vprašanje prilagoditev, temveč predvsem razumevanja. Ko poskušamo vsebine približati tudi tistim, ki jih ne morejo videti, se naučimo drugače razmišljati o prostoru, predmetih in zgodbah. Muzej tako postane prostor, kjer dediščino ne le gledamo, temveč jo lahko tudi celoviteje občutimo.
