- Prispevek pripravili:
- Basilica di Aquileia
Kako lahko kulturno dediščino resnično opredelimo kot »univerzalno«, če nimajo vsi možnosti, da do nje dostopajo, jo razumejo in jo v celoti doživijo? To je vprašanje, ki vse pogosteje zaznamuje sodobno razpravo in je bilo v središču prvega mednarodnega foruma »Lepota, ki sprejema«, ki ga je gostila in organizirala Patriarhalna bazilika v Ogleju, Unescova dediščina od leta 1998.
Celodnevni program, ki se ga je udeležilo več kot petsto strokovnjakov, kulturnih delavcev in institucionalnih predstavnikov, je baziliko preoblikoval v prostor konkretnega dialoga o dostopnosti in vključevanju v svetu kulture in turizma. Dogodek ni bil le priložnost za razmislek, temveč tudi praktičen prikaz, kako je mogoče ta načela uresničiti v praksi, zahvaljujoč poti, ki jo bazilika že vrsto let razvija s projektom Bazilika za vse, tudi s pomočjo tehnologij in digitalnih orodij.
Dostopnost kot konkretna izkušnja
Forum je bil razdeljen na več delov, zasnovanih ne le za razpravo o dostopnosti, temveč za njeno dejansko uresničevanje. Od dopoldanskega strokovnega srečanja do popoldanskega vodenega ogleda in večernega vključujočega koncerta – vsak del dneva je bil zasnovan tako, da je bil dostopen različnim občinstvom z različnimi potrebami. Kako pa narediti kompleksen dogodek, kot je mednarodni forum, resnično dostopen? Odgovor je ponovno v kombinaciji različnih orodij, ki omogočajo več načinov doživljanja.
Med dopoldanskim delom so bili na primer uporabljeni:
- tolmačenje v italijanski znakovni jezik (LIS) za gluhe osebe;
- video prenosi na zaslonih, ki so koristni tudi za osebe s težavami pri koncentraciji ali razumevanju;
- strukturiranje vsebin za večjo jasnost in prenosljivost informacij.
Dostopnost tako ni bila zasnovana kot posamezen ukrep, temveč kot integriran sistem rešitev, v katerem ima digitalno ključno vlogo pri boljši dostopnosti in širši deljivosti vsebin.
Digitalno kot orodje vključevanja
Prav digitalna dimenzija se potrjuje kot eden ključnih elementov poti, ki jo je začela Bazilika v Ogleju. Ne le kot tehnološka podpora, temveč kot pravi jezik, ki širi možnosti dostopa. Uporaba zaslonov, prenos vizualnih vsebin in dostopno strukturirane informacije kažejo, kako lahko digitalno postane pomemben zaveznik pri lažjem razumevanju, ohranjanju pozornosti in bolj neposrednem doživljanju kulturnih vsebin. Tak pristop je del širšega procesa, v katerem bazilika že dalj časa razvija dostopna orodja – digitalna in druga – namenjena spremljanju obiskovalca pred, med in po obisku.
Od dostopnosti k vključevanju
Mednarodni forum »Lepota, ki sprejema« se je zaključil z dostopnim (v skladu z načini, opisanimi v drugem izmed teh člankov) in vključujočim koncertom, ki je dostopnost preoblikoval iz tehničnega pogoja v kulturno vrednoto. Nastop slepe pevke Aline Konarske Schmidt, ki jo je na klavirju spremljal Aleksander Zielinski, je jasno pokazal, da vključevanje pomeni tudi vprašanje reprezentacije. Njen nastop ni bil podprt le z orodji, ki jih bazilika že uporablja, temveč tudi z dodatnimi performativnimi intervencijami – konkretno plesalke Carlotte Milié – ki so glasbo prevedle v podobo in gib ter jo tako naredile dostopno tudi skozi raznolikost izraznih jezikov.
Pogled v prihodnost
»Lepota, ki sprejema« ni bil le enkraten dogodek, temveč pomemben korak v širšem procesu. Procesu, katerega cilj je, da Bazilika v Ogleju postane vedno bolj dostopna, tudi z razvojem novih kompetenc in priložnosti, kot je vključevanje oseb z invalidnostjo v delo na področju kulturnih storitev. Cilj je jasen: zagotoviti, da lahko dediščino, priznano kot dediščino človeštva, dejansko doživlja celotno človeštvo. V tem procesu dostopnost – tudi digitalna – ni dodatek, temveč nujen pogoj za bolj odprto, skupno in vključujočo kulturo.
