- Prispevek pripravil:
- David Kožuh, Goriški muzej
V sodobni družbi se vse bolj zavedamo, da dostopnost ni zgolj tehnično vprašanje, temveč temeljno izhodišče za vključujočo skupnost. Osebe s posebnimi potrebami se v vsakdanjem življenju pogosto srečujejo z ovirami, ki jim otežujejo enakovredno sodelovanje na različnih področjih, tudi pri dostopu do kulture. Prav zato imajo muzeji posebno odgovornost – kot prostori znanja, spomina in doživetja morajo omogočati, da kulturno dediščino lahko doživljajo vsi, ne glede na njihove telesne ali zaznavne omejitve.
V zadnjih desetletjih se tudi v Sloveniji krepi zavest o pomenu dostopnosti muzejev. Kulturne ustanove so vse pogosteje soočene z vprašanjem, kako svoje razstave, prostore in programe prilagoditi ranljivim skupinam, med katerimi so slepi in slabovidni obiskovalci. Dostopnost se pri tem ne nanaša le na odpravo arhitekturnih ovir, temveč tudi na prilagoditev informacij, razstavnih pripovedi in načinov doživljanja vsebin. Muzej, ki želi biti resnično odprt za vse, mora razmišljati širše – o dotiku, zvoku, vonju, orientaciji v prostoru in predvsem o načinu podajanja informacij.
Prvi koraki k dostopnosti za slepe
Goriški muzej se je s temi vprašanji začel intenzivneje ukvarjati leta 2010, ko se je v okviru mednarodnega muzejskega dne prvič aktivno vključil v projekte, namenjene slepim in slabovidnim. Takratna delavnica Beremo v temi, pripravljena v sodelovanju z Medobčinskim društvom slepih in slabovidnih Nova Gorica, je bila namenjena videčim otrokom, ki so se skozi ustvarjalni proces srečali z drugačnimi načini zaznavanja sveta. Z izdelovanjem povečanih napisov iz recikliranih materialov so se otroci učili, kako pomembno je prilagajanje informacij in kako lahko tudi majhne spremembe bistveno vplivajo na dostopnost.
Ta izkušnja je za muzej pomenila pomembno izhodišče. Sodelovanje z društvom slepih in slabovidnih je muzealcem omogočilo neposreden stik z uporabniki in vpogled v njihove dejanske potrebe. Postalo je jasno, da dostopnosti ni mogoče učinkovito načrtovati brez dialoga in sodelovanja s tistimi, ki so jim prilagoditve namenjene. Prav ta proces učenja, zbliževanja in preizkušanja je postopoma spreminjal način razmišljanja o muzejskih razstavah in programih.
Z leti so se začele oblikovati ideje o tem, kako razstave zasnovati tako, da ne temeljijo izključno na vidu. Razmišljanje se je usmerilo k vprašanju, kako lahko predmete, zgodbe in sporočila približamo tudi s pomočjo tipa, jasne prostorske orientacije in razumljivo podanih informacij. Muzealci so se zavedali, da slepi in slabovidni obiskovalci ne želijo zgolj prilagojenih razlag, temveč samostojne, čim bolj enakovredne in celovite izkušnje obiska muzeja.
Pionirji na Primorskem v prilagajanju razstav
Takšen pristop je dozorel leta 2016, ko je Goriški muzej zasnoval razstavo Igre moje mladosti. Že v fazi načrtovanja je bilo jasno, da gre za priložnost, da se dotedanje izkušnje nadgradijo v celostno dostopno razstavo. Tematika iger in igrač se je izkazala za posebej primerno, saj predmeti sami po sebi vabijo k dotiku in raziskovanju. Razstava je bila zasnovana z ambicijo, da slepim in slabovidnim obiskovalcem omogoči samostojen ogled, kar je bil na Primorskem pionirski korak.
Čeprav je bil projekt sprva povezan z dvomi in omejenimi finančnimi sredstvi, je postal pomemben mejnik v razvoju muzejske dostopnosti. Pokazal je, da lahko tudi z omejenimi sredstvi, a z veliko mero sodelovanja, razmisleka in ustvarjalnosti, nastanejo rešitve, ki bistveno izboljšajo izkušnjo obiskovalcev. Še pomembneje pa je, da je utrdil zavedanje, da dostopnost ni dodatek, temveč sestavni del sodobnega muzeja.
Zgodba Goriškega muzeja tako ni le zgodba o eni razstavi, temveč o postopnem premiku v razmišljanju – od muzeja kot prostora opazovanja k muzeju kot prostoru doživljanja. Muzeju, ki ne nagovarja le pogleda, temveč vse čute, in ki v ospredje postavlja človeka ter njegovo pravico do enakovrednega dostopa do kulturne dediščine.
