- Prispevek pripravil:
- Igor Miljavec, predsednik MDSS Nova Gorica
Razstava »Umetnost onkraj vidnega« v taktilni galeriji v Novi Gorici ni običajna razstava – to je uresničitev vizije, ki je nastajala v desetletju trdega dela, pa tudi kreativnih užitkov ob inovativnem sodelovanju. Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Nova Gorica v tesnem partnerstvu z Goriškim muzejem razvija projekte, ki omogočajo dostopnost umetnosti vsem, ne glede na obliko oviranosti. Projekt, pri katerem je sodeloval tudi KUD Artes, je naš najambicioznejši dosežek doslej – in hkrati prva takšna galerija v Sloveniji.
Po letu dni od odprtja podatki o obiskih potrjujejo, da smo projekt dobro zastavili. Razstavo si je ogledalo več kot 3000 ljudi, med njimi precejšen delež tujcev iz 17 držav. Tretjina obiskovalcev prihaja iz različnih ranljivih skupin, veliko pa je bilo tudi strokovnjakov z najrazličnejših področij – od pedagogike do kulture in medicine.
Galerija, ki domuje v prostorih Mercator centra v Kromberku, je zasnovana v dveh delih. V prvem, poimenovanem Svet, ki obstaja, so razstavljene reprodukcije znanih umetniških del, ki so jih s posebnimi postopki približali ljudem z okvarami vida. V drugem, Svet, ki nastaja, pa so dela, ki so jih umetniki ustvarili z namenom, da se jih slepi in slabovidni lahko varno dotikajo. Skupaj je razstavljenih 40 eksponatov, med njimi reliefne upodobitve Kofetarice Ivane Kobilca, Krika Edvarda Muncha in Banksyjeve Deklice z balonom, pa tudi pomanjšana kopija Lenassijevega Ikarusa ter Michelangelove Marije iz Bruggea.
Razstava popelje obiskovalce po zgodovini umetnosti od antične Grčije do sodobnega slovenskega kiparstva. Na voljo so jim zvočni opisi v slovenščini, italijanščini, angleščini in nemščini, do katerih dostopajo z aplikacijo t-art.si. Kopije klasičnih del smo dobili na posodo iz tovrstnih muzejev v Anconi in Bologni, s čimer se galerija uvršča med mednarodno primerljive prostore.
Razstava je rezultat strokovnosti, ustvarjalnosti in odprtosti. Pri njenem nastanku so sodelovale vse štiri slovenske univerze, študentom in profesorjem pa smo pripravili tiflopedagoško izobraževanje. Ta proces ni bil enosmeren – poglobil je zavest o pomenu vključujoče družbe tudi pri tistih, ki morda še nikoli niso razmišljali o svetu brez vizualnih dražljajev.
Drugi del razstave smo zasnovali kot eksperiment – dialog med umetnikom in uporabniki. Na skupinskih in individualnih srečanjih so slednji približali umetnikom svet slepote in slabovidnosti, da so z novim védenjem prilagodili svoje umetnine tipanju.
Vsaka galerija ima izobraževalno vlogo, pri razstavi Umetnost onkraj vidnega pa je ta razširjena na ozaveščanje o dostopnosti za vse. Tako kot smo predvidevali že ob snovanju razstave, se je ta pokazala za posebej privlačno tudi za videče obiskovalce – tako otroke kot odrasle. Tu odkrivajo nove dimenzije dojemanja umetnosti ter pridobivajo globlje razumevanje in empatijo do tistih, ki svet zaznavajo drugače.
Vsi, ki smo sodelovali pri nastanku razstave – med njimi ne smemo pozabiti na nepogrešljivi prispevek vseh sodelavcev, ki skrbijo za vodstva po razstavi in njeno posodabljanje, tisk brajice, avdiodeskripcijo, primerne kontraste in medijsko predstavitev – ves čas njenega trajanja nadgrajujemo njene vsebine, prav tako pa tudi svoje znanje, ki ga že predajamo naprej. V prav posebno veselje nam je, da se v tem prostoru vsi počutijo dobrodošle – kar je navsezadnje bistvo resnične dostopnosti.
