- Prispevek pripravili:
- KCL Bratuž
Dostopnost ni privilegij, temveč pravica
Živimo v času hitrosti. Informacije krožijo v trenutku, mesta so polna gibanja, od ljudi se pričakuje prilagodljivost, odzivnost in nenehna prisotnost. A v tem tempu pogosto pozabljamo na tiste, ki mu ne morejo slediti – ne po svoji izbiri, temveč zaradi starosti, bolezni, invalidnosti ali kognitivnih omejitev. Kako naj slepa ali slabovidna oseba spremlja dnevne novice? Kako naj gluh ali naglušen razume pomembna javna obvestila? Kako se bo gibalno oviran posameznik varno in samostojno gibal po mestu? In kdo bo razložil zapletene informacije tistemu, ki ima kognitivne omejitve? To niso obrobna vprašanja. To so vprašanja dostojanstva.
Družba, ki izključuje – pogosto nezavedno
Težava ni v ljudeh, temveč v sistemih, ki niso prilagojeni vsem. V digitalizirani družbi dostop do informacij pogosto pomeni dostop do zaslona, vida, sluha, hitrega razumevanja in telesne gibljivosti. Kdor tega nima, ostaja spregledan. Dostopnost pa ne bi smela biti stvar dobre volje ali posameznih projektov. Morala bi biti standard. Tako kot pričakujemo varne ceste in osnovne storitve, bi morali pričakovati tudi:
- podnapise in tolmačenje v znakovni jezik,
- zvočne opise za slepe in slabovidne,
- enostavne, razumljive razlage vsebin,
- fizično dostopne javne prostore,
- več pomoči in človeškega stika v javnih ustanovah.
Spoštovanje se kaže v dejanjih
Starejši, slepi in slabovidni, gluhi in naglušni, gibalno ovirani ter ljudje s kognitivnimi omejitvami niso “posebna skupina”. So del družbe. Imajo pravico do informacij, kulture, gibanja, sodelovanja in lastnega prostora v skupnosti. Dostopnost ni strošek. Je naložba v vključujočo, solidarno in humano družbo.
Nagovor politiki in družbi
Odločevalce pozivamo, naj dostopnost obravnavajo kot prednostno nalogo, ne kot dodatek. Naj vključujejo ljudi z različnimi oviranostmi v procese odločanja in naj prisluhnejo njihovim izkušnjam. Rešitve pogosto že obstajajo – manjkajo le volja, doslednost in hitra izvedba. Družbo pa vabimo, da se za trenutek ustavi. Da pogleda okoli sebe in se vpraša, ali je svet, ki ga soustvarjamo, res odprt za vse. Kajti vsak izmed nas se lahko nekoč znajde v položaju, ko bo potreboval razumevanje, prilagoditve ali pomoč.
Zrela družba se ne meri po hitrosti napredka, temveč po tem, kako skrbi za svoje najranljivejše člane. Spoštovanje do vseh – ne glede na njihove omejitve – ni le moralna izbira, temveč odgovornost. Čas je, da jo začnemo uresničevati.
